Naslednji primer neracionalnega trošenja javnih sredstev so podjetja, ki so v neposredni ali posredni državni lasti in ki brez kakršnihkoli razpisov trošijo stotine milijonov za sponzorstva in različne tako imenovane intelektualne storitve brez vsake vsebine. Minister je za teoretični del zdravstvene reforme porabil 7 milijonov evrov, ogromno denarja -- pri obravnavi interpelacije tega niti ni zanikal -, zdravstvena reforma pa je kljub tem študijam ostala na teoretični in retorični ravni in uporabniki storitev od teh težkih milijonov nimajo nič.
Lahko bi našteli še na desetine primerov neracionalnega trošenja skupnega denarja, ampak ker ste omejili čas, vsega ni možno našteti.