V svetu je običajno in celo nujno, da minister, ki se ne strinja s predsednikom vlade ali vladno politiko, odstopi, ker je nepojmljivo, da kritizira predsednika vlade ali vlado in je hkrati še vedno njen član. Zato v skladu s parlamentarnimi običaji lahko minister kritizira šele potem, ko je odstopil s svoje funkcije; takrat je namreč zelo, zelo kredibilen in lahko kritizira. V takem primeru odstop ne samo zagotavlja homogenost vladne ekipe, temveč zagotavlja tudi političen ugled ministra, ki bi ga sicer izgubil, če bi ne odstopil.