Poglavitna ovira, da se pokrajine v dvanajstih letih nove ustavne ureditve še niso uredile, je besedilo v 143., 141. in 121. členu ustave, ki pokrajino opredeljujejo kot obliko prostovoljnega medobčinskega sodelovanja, za katerega pa do sedaj ni bilo interesa. Tako Slovenija ne more na temelju načela subsidiarnosti prenesti na nižje ravni odločanja vseh tistih državnih pristojnosti, na pokrajine, ki jih je mogoče opravljati na nižjem nivoju.
Na pokrajine oziroma na njihovo teritorialno ureditev je vezano nemalo posledic.