Danes pa seveda je ta zakon ponovno rešitev, ki ne pelje v to, da bi ohranjali tako kmetijska zemljišča kot gozdove v ustrezni funkciji.
Lahko povem tudi to, da reševanje kmetijske politike in zemljiške politike na način, da poskušamo jemati obdelovalne kmetijske površine, ki so v državni lasti in jih obdelujejo kmetijska podjetja, in jih dajati fizičnim osebam oziroma kmetom, je sicer možna rešitev, vendar ne pripelje k prav nobeni rešitvi, kajti ukvarjamo se samo s tistimi zemljišči, ki so že danes obdelana in niso problematična in pomeni samo drobljenje kmetijskih površin, kar pa ni prava rešitev. Če bi zakon o spremembi in dopolnitvi zakona o kmetijskih zemljiščih govoril o tem, da začnemo reševati neobdelana kmetijska zemljišča, to so pa predvsem tista, ki so razdrobljena v lasti fizičnih oseb, potem bi seveda lahko govorili o tem, da se približujemo k neki zemljiški politiki, ki bo pripeljala do tega, da bo slovenska kmetijska površina
lepo obdelana in da bo tudi krajina izgledala kulturno in seveda prijazno za vsakega, ki bo prišel v Slovenijo.