Velika večina teh poskusov izhaja namreč ali iz osebne prizadetosti ali iz nepoznavanja ustavnopravnega položaja institucije in njenega vodje. Ocene, da je gospa kriva za vsak posamezen primer, ki ni bil sprožen ali razrešen po okusu njenih kritikov, in hkrati kriva za vsak postopek, ki je bil zakonito sprožen, pa po oceni teh istih kritikov ne bi smel biti, kažejo samo na napačen način razumevanja vloge državnotožilske organizacije, predvsem pa na to, kako si sami predstavljajo neodvisnost sodne veje oblasti, tudi in posebej kar zadeva konkretne primere, ki se ji očitajo. Posebej, ker ji žele pripisati krivdo celo za stanje v pravosodju in na sploh, torej tudi v organih pregona in v sodstvu, ki jih ni vodila.