V poslanski skupini Nove Slovenije smo nekaj časa premišljevali, kako se odločiti v tem primeru, ali podpreti to pobudo za spremembo 24. člena ustave ali ne, torej določila, ki se nanašajo na diskriminacijo oziroma ukrepe za preprečevanje diskriminacije. Glede na to, da imamo v naši ustavi v 52. členu določeno, da imajo invalidi varstvo pri usposabljanju za življenje in delo, kar pomeni pozitivno diskriminacijo, katere cilj je zagotovo večja končna enakost med ljudmi, se nam je postavilo vprašanje, zakaj bi se pravzaprav pojavila ta pobuda za enakost, ko imamo vendarle v drugem delu ustave pa celo nekaj več, kar pomeni pozitivno diskriminacijo, več od tistega, kar se v 14. členu citira, in sicer enakost pred zakonom, da so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerikoli drugo osebno okoliščino.
Med to drugo osebno okoliščino bi lahko uvrstili tudi invalidnost.