Hkrati pa se še vedno na neki podzavestni ravni državi bolj zaupa kot njej nižjim, ne bom rekla, zagotovo podrejenim, ampak njej drugačnim nivojem. To zaupanje bi rada razložila na primeru, ki se je dogajalo na področju kulture oziroma se še dogaja, in pomeni neke vrste strah pred tem, da če se določene pristojnosti, ustanoviteljska razmerja financiranja oziroma upravljanja in nadzorovanja prenesejo na drugo raven iz države, potem upravljavci na nižjem nivoju ne bodo znali zastopati interese, recimo, kulturnih institucij.
Zanimivo je, da decentralizacije se nacionalni program za kulturo, ki smo ga obravnavali nedavno tega in tudi sprejeli, sploh ni dotaknil.