Z zadevo, ki smo jo zakomplicirali v tem državnem zboru s takimi in drugačnimi mnenji, s takimi in drugačnimi nasprotovanji smo si jemali in si jemljemo pri državljanih ugled, ki bi ga morali povečevati, ne pa da si ga z našimi razprtijami zmanjšujemo.
Izhajamo iz tega, da določeni pravni strokovnjaki govorijo tako, drugi jim nasprotujejo in kako naj mi poslanci potem bodisi enemu ali drugemu verjamemo ali se pa odločamo, kot se v narodu glasi, po preprosti kmečki pameti, logiki, ki nam narekuje, kako se odločiti in kaj in kako izglasovati. Če gremo na stališče, da ta zadeva človekove pravice, v poslanski skupini zagovarjamo, vendar samo tiste, ki so tudi legitimne s tega stališča, da se ne izigravajo, ko nekdo špekulira, kaj bo zanj boljše v določenih razmerah, ki se lahko spremenijo, potem se pa enostavno sklicuje na osnovno svojo človekovo pravico, ga pa ni bilo toliko v hlačah, da bi se takrat postavil na določeno stališče.