Pa še nekaj je to, je teater. Luči so prižgane, kamere so prižgane, ljudje v udobju svojih domov sedijo in nas opazujejo, opazujejo slabe igralce, ker dobri igralci so v gledališčih, mi smo pa slabi igralci, ki slabo igramo in ki ničesar drugega ne zaigramo, kot to, da ljudi peljemo v napačno smer, ker nam vendar zaupajo, ker smo izbrani za to, da nekaj počnemo v njihovem namenu in nam zato zaupajo in zato nas je lahko sram, da jih peljemo kam drugam, vse druge nas je lahko sram. Lahko nas je sram tudi tega, kako se obnašamo, kako se obnašamo v tem hramu demokracije.