Ta zakon je sicer določil, da se nacionalizirano premoženje vrne prvotnim lastnikom ali da se jim izplača odškodnina, če tega premoženja ne dobijo v naravi, vendar pa je zakon izključil možnost, da bi tisti, ki so bili oškodovani, lahko vlagali odškodninske tožbe za čas, ko premoženja niso imeli v lasti in posesti in ko se jim je, zagotovo, delala velika krivica. Načelo pravičnosti in načelo spoštovanja človekovih pravic bi vsekakor terjala, da se jim plača odškodnina. In če človekove pravice nimajo cene, potem je to pač treba narediti.