To je prvi primer, da se je šlo realizacijo posamezne odločbe ustavnega sodišča secirat na več zakonov. In tu je poglaviten očitek - očitek predlagatelju in očitek večini v tem državnem zboru, da kljub pomislekom, ki so bili izrecno izpostavljeni tekom celotne razprave v državnem zboru, kakor tudi v državnem svetu, ni bilo pripravljenosti niti pri odločanju o odložilnem vetu, da bi - takrat je bil še čas - brez referenduma, in če bo potrebno, in sem prepričan, da bo treba priti do referenduma, je najprej krivda na tistih, ki niste bili pripravljeni pri odločanju o odložilnem vetu razmisliti, da bi to vprašanje še zadnji hip lahko brez referenduma reševali v enem zakonu. Menim, da se je tu ponovno pokazalo, tako kot že v več primerih tega sklica državnega zbora, da pri nekaterih vprašanjih noben argument več nima teže, ne zdrži.