Še bolj smiselno pa bi bilo, da pridemo do take ureditve, ki bi resnično omogočala zaživetje torej in politično in vsebinsko zaživetje tovrstnih pokrajin. Bojimo pa se in danes izražamo to skepso, da bomo z uveljavitvijo oziroma da z uveljavitvijo obeh ustavnih sprememb, torej ustavne spremembe, na katero se nanaša moj govor sedaj in pa na ustavno spremembo, ki bo sledila zatem, ne bomo dosegli ničesar vsebinskega, razen še ene razprave, se ponavljam, še ene brezplodne razprave o pokrajinah. V kolikor bi dobili zagotovilo Vlade Republike Slovenije o vseh nerešenih vprašanjih in pa priznavanju lastne odgovornosti, zakaj pokrajin še danes ni, čeprav zakonska in ustavna materija ji to dopuščata, bi seveda ustavne spremembe s toliko večjim veseljem tudi podprli.