Mi danes govorimo o spremembi ustave, o regionalizmu, o pokrajinah, o razvoju, v resnici se pa za tem skriva želja po novih centralizmih, ki bi se iz enega preselili v dvanajst, kot bi naj bilo strokovno predlagano, državnemu zboru bi se naj pa po vzorcu, kot so se dogajale občine, dogodilo še nekaj regij. To je objektivna nevarnost in za kvalitetno obrazložitev bi pričakovali najmanj dvoje: jasno povedane pristojnosti in jasno povedan strokovni predlog, ki bi moral biti podprt z velikim konsenzom ne samo na relaciji pozicija -opozicija o številu regij, povezano s koalicijsko pogodbo, kjer jasno piše, da je kritična masa najmanj 100 tisoč prebivalcev. To je tisto, kar me navaja s skepso.