Poglavitna ovira, da se pokrajine v 12 letih nove ustavne ureditve še niso uredile, je, tako verjamemo, besedilo v 143., 141. in 121. členu ustave, ki pokrajino opredeljujejo kot obliko prostovoljnega medobčinskega sodelovanja, za katerega pa do sedaj ni bilo interesa.
Tako Slovenija ne more na temelju načela subsidiarnosti prenesti na nižje ravni odločanja vse tiste državne pristojnosti na pokrajine, ki jih je mogoče opravljati na nižjem nivoju. Na pokrajine oziroma na njihovo teritorialno ureditev je vezano ne malo posledic.