Ti cilji vodijo k omejitvi javne porabe. Drugič : doseganje boljših informacij o prihodnjih stroških obstoječih vladnih politik, kar po eni strani služi uvajanju samodiscipline ministrstev pri pripravi novih programov, po drugi strani pa večjo budnost vlade pri odločitvah državne politike, ki je lahko takoj oblikovana v skladu s fiskalnimi cilji za prihodnost. Tretjič: večji poudarek pomenu iniciranju sprememb v proračunski politiki, predvsem tistim, ki za uresničitev potrebujejo več, kot eno leto.