V tem primeru gre v resnici za majhno spremembo, ki jo narekuje prilagajanje Evropski uniji.
Obstoječi zakon o zdravilih je strožji pri poklicu, ki se ukvarja s prodajo oziroma izdelovanjem zdravil, poleg farmacevtske fakultete zahteva tudi specializacijo s tega področja na isti fakulteti, medtem ko je v Evropi ta drugi del urejen lažje - to dodatno izobrazbo je mogoče pridobiti tudi s prakso v ustreznem trajanju pri pravnih osebah, ki se ukvarjajo s prometom zdravil.
V pričujočem zakonu torej samo širimo poleg obstoječe izobrazbe, ki je še zmeraj opcija, še zmeraj obstaja kot možnost, specializacija na fakulteti, dodajamo še možnosti izobraževanja v praksi, skratka, z drugimi vrstami usposabljanja.