In če zdaj to povežemo s sodobno menedžersko prakso, v kateri vsa odlična podjetja v Evropi in svetu temeljijo svojo odličnost na spoštovanju zaposlenih, na sodelovanju z zaposlenimi, na stalnem dialogu z zaposlenimi, potem je postavitev takih formulacij, kot jih imamo v tem zakonu, dejanje v diametralno nasprotni smeri. To kaže na popolno nepoznavanje sodobnih menedžerskih praks, ne samo na splošno, ampak tudi na področju kulture, in postavlja kulturne ustvarjalce v nek izrazito podrejen položaj.
Iz tega zakona tudi ni jasno - sam sem večkrat prebral to besedilo -, ni jasno, kaj je pravzaprav v javnem interesu.