To štejem za eno resnih pomanjkljivosti - odsotnost socialnega dialoga, odsotnost demokratične politične kulture, ki ne sodi v ta čas.
Potem, ker smo v okviru prve obravnave, opažam, da je težnja po koncentraciji moči v določenih strukturah izredno močna. Ta težnja se kaže vsaj v dveh primerih: ena v povečani vlogi ministrstva za kulturo kot nekega centralnega birokratskega organa, polnega moči, in na drugi strani direktorja javnega zavoda, ki postaja pravzaprav nek, skoraj bi lahko rekli, samodržec.