Predlagatelj je sicer smiselno po naših predpostavkah demistificiral sedanji status nacionalnega kulturnega programa, ki je tudi v današnji dvorani dodatno mistifikacijo ponovno dobil, s tem, ko mu je odvzel nekaj tistih ohlapnosti in bohotnosti, ki so nastale nekoč, sredi 90., mogoče celo zaradi nemoči, da bi že takrat definirali nekatere strateške opredelitve kulturne politike. In mislim, da je takratna nemoč mogoče botrovala tudi zdajšnjemu mistificiranju tega tako imenovanega strateškega dokumenta na področju kulture. Namreč, takratni tvorci zakona so številne neznanke, s katerimi so se takrat srečali, prenesli na NKP, kulturna politika pa se je v njegovi odsotnosti razvijala več ali manj zdravo, ne glede na njegovo odsotnost, čeprav je prav ta odsotnost bila neke vrste vedno alibi, da bi kulturno življenje prav skozi ta alibi nacionalni kulturni program rešil vseh tegob.