V samem pisnem tekstu prihaja sama s seboj v nasprotje, temelji na amortiziranosti svojo filozofijo oziroma neamortiziranosti sestavnih delov te telefonije, istočasno pa govori, kar je res, da so pa nekateri deli iz nekaterih območij že v celoti amortizirani, seveda pa služijo svojemu namenu.
Tako da - se opravičujem, da moram tako ostro povedati - tak pisni izdelek je naravnost žaljiv do poslancev in to je tisto, kar je mene sprovociralo, da sem začel odgovorno razmišljati o nekem sprejemljivem strokovnem in načelnem kriteriju, katerega rezultat je bil pač amandma. Ne želim biti niti poslanec niti član vladajoče koalicije, da bi sprejel odgovornost za tak zakon, če bo ta amandma sprejet, ker imam občutek, da niti predlagatelj pa mogoče še kdo drug nima pristnega ali iskrenega interesa, da rešimo ta problem, ki bi moral biti rešen pred desetimi leti ali pa osmimi, pač pa, da pridemo v situacijo, da bo formalno sprejet nek zakon, ki bo
povzročil cel kup sporov, ne samo referenduma, ustavne spore in podobno, in ne bo treba ničesar vračati, niti tistega, kar je utemeljeno, kaj šele tisto, kar se vlada... /nerazumljivo/.