V tistem delu Savinjske doline, ki je do obrobja na eni strani Dobroveljske planote, na drugi strani Zasavskega hribovja, ki je izredno razčlenjeno in zelo razseljeno, je bila v tistih časih krajevna skupnost Tabor, danes je to občina, ki je za pridobitev telefonskega priključka skupaj s samoprispevkom po številki takrat, brez vloženega dela in materiala, vložila po 9.000 mark, in to ne v daljnih 70., 80. oziroma 90. letih, pač pa praktično leto ali dve pred osamosvojitvijo, to se pravi, konec 80. let. Ljudje so tam v želji po napredku, ne zato, da bi se ponašali s telefonom, vložili - in v potrebi po telefonu, ker mislim, da so tisti kmetje v izrazito razseljenem območju Zasavskega hribovja, ki se je, mimogrede, do tričetrt že izpraznilo - še kako potrebni telefonskega priključka, si dobesedno od rok in ust odtrgali silne denarje, jih oplemenitili še s prostovoljnim delom tukaj so še vsi izkopi, na desetine drogov in ostalih del -, da so prišli do
neke civilizacijske dobrine. Takrat se je naša država že ponašala z izredno visokim številom telefonskim priključkov na, mislim, da se govorilo, na 100 prebivalcev ali kako.