Dejstvo je, da upnik predujem plača z dobrim denarjem, za slab denar, za katerega ne ve, ali ga bo sploh dobil nazaj. Ta sredstva pa ležijo na računih zelo dolgo, tudi do osem let, saj sodišča ne morejo dovolj hitro odločati o dokončnih obračunih in s tem o stroških postopka, da ne govorimo o tem, da so sodišča s tem še dodatno obremenjena. Tako izvršitelji služijo z obrestmi, ki niso ravno zanemarljive, upniki pa se zanje lahko obrišejo pod nosom.