Namreč, upoštevati moramo strahovito proračunsko luknjo, ki je v državnem proračunu, ob vsem tem neredu v javnih financah, ob nepobranih davkih - seveda, drugačne vrste davkov; v državni blagajni zmanjkuje denarja na vseh koncih in krajih, država pa prodaja svoje premoženje ali v obliki koncesij, recimo za naslednjo generacijo mobilne telefonije prodaja kar državna podjetja, ki so visoko produktivna, nesejo "zlata jajca" za državo, tudi za proračun, s tem denarjem od prodanega premoženja pa ne pokriva nič drugega kot tekočo proračunsko porabo ali sproti polni tisto proračunsko luknjo. To je sicer skregano z vsako logiko zdravega gospodarstva, pri tem pa se tu odpoveduje določenih dajatev, ki pa niso majhne. Če bi bile majhne, potem ne bi bilo treba sprejemati zakona in verjetno ne bi bilo toliko rompompoma okrog tega zakona.