Če bi šli v skrajnost, ki je predlagatelji ne predlagajo in bi popolnoma ukinili parlamentarno razpravo, bi seveda kljub temu stališča koalicijskih poslancev bila zastopana v vladnih stališčih, opozicija pa ne bi prišla do besede. Zato je z vidika opozicije gledano seveda bolj občutljivo, če prihaja do omejevanja dolžine razprav in nekaterih drugih pravic vseh poslancev, in to pač na žalost ni enakomerno porazdeljeno na vse, ampak ima za opozicijske poslance hujše posledice kot za ostale poslance, ki imajo druge sistemske možnosti vplivanja na predloge in na odločitve, ki jih sprejema vlada kot najvišji izvršilni organ v državi.
No, to so te glavne pripombe, ki sem jih hotel reči, na načelni ravni pa poudariti to, da ko govorimo o učinkovitosti parlamenta, moramo upoštevati tako hitrost odločanja kot tudi kakovost odločitev.