Koroška je zibelka slovenstva, trdno zasidrana v narodovem spominu, je bogastvo koroške ljudske pesmi, je sveže slovensko-koroško narečje, so mojstri besede kot sta Prežihov in Ksaver-, je specifična poseljenost, kot so Celki, so uporniške Libeliče, so Strojanski pesniki in skladatelji, Staleška pesijona, so zaključni boji 2. svetovne vojne, sta Holmec in Dravograd v boju za osamosvajanje Slovenije. Da smo trmasti, pravijo, čeprav ne vemo, zakaj, da smo bolj trmasti od drugih in odkod nam to, smo pa trdni, delovni in zavedni ljudje, ki smo tudi skozi povojno zgodovino poudarjali in se borili za priznanje in pokrajino, pa ne le z besedami, temveč z delom in s skupnim nastopom. Danes imamo množico regijskih pokrajinskih organizacij, kot so koroški zdravstveni dom, koroške lekarne, koroška knjižnica, koroška bolnišnica, koroški muzej, koroško okrožno in okrajno sodišče, koroška policijska uprava in po koroške vozijo vozila z lastno registrsko tablico SG itn., bi se dalo po tej
plati naštevati.