Ob tem bi rad poudaril, da smo slišali in prebrali množico različnih pogledov in ugotovitev strokovne javnosti, okoljevarstvenikov, lovcev, gozdarjev in kmetov. Stvari niso zapletene, če jih želimo urejati dobronamerno v korist človeka in živali, s tem, da imamo pred očmi željo in namero, da človek na podeželju spodobno živi, ohranja kulturno krajino, da so otroci naše največje bogastvo, da smo samo ljudje tisti, ki lahko prevzamemo odgovornost za ohranjanje rastlinske in živalske pestrosti.
Ob tem pa seveda ne smemo pozabiti, da so divjad in zveri del našega stvarstva, za katero smo odgovorni, da ga ohranjamo, vendar v mejah in na področju, ki ga je izoblikoval čas tisočletij.