Prepričan sem namreč, da noben poklic ne more imeti monopola nad resnico, če nihče nima pravice podvomiti v zdravnika, je manj verjetno, da se bo zdravnik vedno odločal pravilno, to je stališče, ki botruje podobnim sorodnim zakonskim ureditvam povsod tam, kjer v predlogu zakona in njegovem pojasnilu in utemeljitvi lahko tudi preberete.
Za psihiatrične bolnike je pogosto zelo moteče, ker se z njimi ravna kot s številkami, želijo ohraniti nekaj zasebnosti, obdržati osebne predmete, obleko, imeti stik z zunanjim svetom, se dopisovati in prejemati pisemske pošiljke, biti informirani o posameznih fazah zdravljenja in o zdravilih ter o njihovih stranskih učinkih in še bi lahko naštevali. To bi rad posebej poudaril zato, še enkrat, da bi odpravil morda nelagodje pri poslancih, ki se sicer s to problematiko posebej ne ukvarjajo in menijo, da prihaja do strokovnih konfliktov v predlogu zakona, miselnost, da bi bili zdravniki in zagovorniki neki
nasprotniki, je torej glede na povedano povsem neutemeljeno.