Treba je povedati, da je vendarle znova treba ponoviti tudi dejstvo, da sta več kot dve tretjini upravičencev žrtev vojnega nasilja že pomrli, da je v zadnjih dveh in pol mesecih samo s podatkom iz društva izgnancev umrlo 2000 le-teh in da številka, ki je na primer bila predstavljena ob razpravi o skladu za poplačilo vojne odškodnine, recimo, za izgnance 25.000, da je resnična številka okrog 18.000 samo še, da jih je kar 7.000 manj. Zaradi take številke je seveda tudi potem končni znesek stroška dosti večji in strah pred tem, da bi te stvari enkrat za vedno uredili, seveda potem upravičen.
Računam, da bo v nadaljevanju, ob razpravi v tretjem branju zakona o skladu, prišla vlada z novimi podatki, da bo takrat znesek nižji in da bi oba zakona s temi popravki, tako rekoč, končno spravili z dnevnega reda, da bi zdaj sprejeli še dopolnitve v tem sklopu upravičencev, potem našli ustvarjalni kompromis pri dokončnem oblikovanju zakona o skladu za poplačilo vojne škode, pa
mislim, da bi bil sit, koza cela, prizadeti pa bi dobili, poudarjam, še vedno zgolj simbolično odškodnino za vse tisto, kar bi bilo treba.