Slovenija je iz tega naslova dobila leta 1973 330 milijonov blagovnih kreditov in še 160 milijonov, torej enkrat 330 in enkrat 160 milijonov DEM, se pravi, skupaj 500 milijonov DEM, od tega večji del v obliki blagovnih kreditov, ki jih je porabila za izgradnjo nekaterih tovarn, na primer,, začetnih delavnic IMV, nekaj je šlo za Tovarno igel Kobarid, nekaj v nekatera druga podjetja, nekaj tudi v proračun in nekaj v pokojninski sklad. Vse skupaj seveda je daleč od zahtevane vsote in zaradi tega je potrebno obnoviti oziroma nadaljevati in dokončati pogovore z Nemčijo o dokončnem poplačilu vojne odškodnine.
Glede očitkov, da upravičenci v prejšnji državi niso poizkušali reševati tega problema, je treba povedati, da je vendarle v zveznih arhivih bivše države prek 60 tisoč zahtevkov, ki so bili posredovani tako na maršalat kakor na zvezni izvršni svet in državne organe, da bi upravičenci oziroma žrtve vojnega nasilja po individualni poti prišli do kakršnekoli odškodnine.