Ko se človek kadarkoli pelje tja gor in tam čez in tam dol, moram reči, da se vedno sprašujem, kako tam mučimo to naravo, ker je že itak izmučena. To prekladanje sem in tja in gor in dol, je že dejansko, kar se zdaj vidi in kadarkoli tja grem, vidim, da je dejansko, da se dela nekaj nemogočega. Ne bom pozabil na tisto "babo" spodaj, tako se je reklo tistim stebriščem, ki je ravno na koncu, v tistem ovinku, ko se je seveda pogrezalo, ko se je nagnilo itn.