V 4. členu zakona je jasno določeno, da se nabava opreme v navedeni vrednosti zagotovi z najetjem posojil. Vsaka kreditna pogodba se nanaša na glavnico, ki jo mora kreditojemalec vrniti za to glavnico in tudi plačati ceno v obliki obresti in drugih stroškov kreditov, v obdobju do leta 1994 do vključno leta 2003, saj bi po 2. členu zagotavljanja sredstev tako lahko najelo zakon določen obseg glavnic teh kreditov.
Na čem bi lahko temeljilo stališče računskega sodišča, da je treba zakon razlagati drugače, kot so napisane določbe v tem zakonu, sam ne morem komentirati.