Če ima minister svoj pogled, ga, prvič, mora uveljaviti v vladi ali pa priti sem, pa ga nam povedati, ne pa pooblastiti, če je sploh pooblaščen, gospoda, da v njegovem imenu govori. Mislim pa, da gre za eno točko, ki, ne bom rekel, koliko je življenjsko pomembna ali ne, ampak zaredi katere smo že enkrat preložili obravnavo tega zakona z ene seje na drugo in ki je vsaj za skupino poslancev ali za neko stvar pomembna.
Jaz bi rad, da, bi rekel, normalneje odločamo o tem zakonu, ne pa na ta način, da verjamemo ali ne verjamemo, kaj kdo v vladi o tem zakonu misli in da nam je to temeljni argument za odločanje.