Otrok s posebnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami ne smemo definirati z motnjami, ampak z njihovimi posebnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami. V deželah Evrope: Anglija, Španija, Grčija, Nizozemska, Švedska in v ZDA poudarjajo, da za organizacijo uspešnega vzgojno-izobraževalnega procesa niso pomembne motnje otrok, temveč njihove posebne vzgojno-izobraževalne potrebe. V svoji zakonodaji so kot merilo za dodatno strokovno pomoč in prilagoditve otrokom s posebnimi potrebami vzeli stopnjo odstopanja v izobraževalnih dosežkih za dva standarda odklona nižji dosežki otrok s posebnimi potrebami v primerjavi s povprečnimi izobraževalnimi dosežki vrstnikov.