Vrsta zakonov je namreč sprejetih in veljavnih v tej državi, ki določajo različne storitve in pravice invalidov in pri vseh teh pravicah in storitvah ni skrb za invalide v ničemer prepuščena invalidskim organizacijam, ampak je skrb država in je skrb javnih služb.
Mislim, da je dovolj zgovoren podatek, da že samo naše ministrstvo namenja za različne storitve in pravice za invalide prek 20 milijard tolarjev, da se znatna sredstva namenjajo tudi za izobraževanje oziroma za pravice na področju izobraževanja, zdravstva, invalidskega zavarovanja in tako naprej, in da bi bilo treba vsa ta sredstva pravzaprav primerjati z okrog 2 milijardami sredstev, ki so prek FIHO namenjena programom invalidskih organizacij, in na ta način ugotoviti pravzaprav, kakšno je to razmerje med neposredno skrbjo države in tisto skrbjo, ki je prepuščena invalidskim organizacijam. Tu se je poskušal ustvariti vtis, kot da se invalidsko varstvo v tej državi začne in konča s
temi 2 milijardami sredstev, katerih poraba je prepuščena invalidskim organizacijam, kar pa nedvomno ni tako.