Pri tem je posebej izpostavil naslednje štiri odnose: med ministrstvom za zunanje zadeve v Ljubljani in diplomatsko - konzularnimi predstavništvi v tujini, med ministrstvom za zunanje zadeve in državnim zborom, med vladno politiko in strankami in med zunanjepolitičnimi dejavniki in javnostjo. Izpostavil je povezavo med državnim in humanitarnim interesom v slovenski zunanji politiki ter poudaril, da bi bilo potrebno v slovenski zunanji politiki potrditi humanitarne in humane vidike, na katerih je nastala slovenska država, in kolikor je mogoče natančno opredeliti slovenski državni, nacionalni interes.
V nadaljevanju je kot prioritete slovenske zunanje politike izpostavil vključitev v Evropsko unijo in zvezo Nato, večjo odprtost do sodelovanja z Združenimi državami Amerike in do njihovih naložb, večje odpiranje do Nemčije,, Velike Britanije in Nizozemske, ki bodo odločale o naslednjem krogu širitve zveze Nato, ter do Slovaške, ki je poleg Republike Slovenije najresnejša
kandidatka za vstop v zvezo Nato, in v povezavi s Slovaško tudi do Poljske, in Madžarske.