V strokovnih krogih pa tudi v nekaterih državah Evropske unije, Italiji, se za invalidnost vse bolj uporablja tridimenzionalni koncept, ki ga iz leta 1980 sprejela svetovna zdravstvena organizacija, to je okvara, nezmožnost, oviranost, nazadnje noveliran leta 1997 s tako imenovano mednarodno klasifikacijo okvar, aktivnosti in participacije, ki se pri ocenjevanju invalidnosti bolj posveča individualnim potrebam invalidom in razumevanju le teh ter pomanjkljivosti v okolju invalida in v njihovem odpravljanju.
Deklaraciji o pravicah invalidov mora slediti tudi naša država. Zato je potrebna nacionalna zakonodaja tudi na tem področju, kajti nacionalna zakonodaja uzakonja pravice in obveznosti državljanov, vključevati pa mora tudi pravice in obveznosti invalidov in jim zagotoviti, da so invalidske organizacije vključene v razvijanje nacionalne zakonodaje za pravice invalidom, obenem pa odpravlja vsakršne diskriminacijske določbe.