V postopku pridobitve dovoljenja za izkoriščanje je po zakonu o rudarstvu iz leta 1975 treba pridobiti lokacijsko dovoljenje. Ta obveznost v letu 1960, ko je bilo izdano dovoljenje za izkoriščanje rudnin, še ni obstajala, vendar je po logiki ohranjanja pridobljenih pravic mogoče šteti, da je bilo lokacijsko dovoljenje dejansko pridobljeno, dovoljenje za izkoriščanje pa vsebinsko enačiti z gradbenim dovoljenjem. Na tej osnovi je zemljišča v pridobivalnem prostoru ob obveznosti, da je zanje treba plačevati tudi odškodnino zaradi spremembe namembnosti, treba obravnavati kot funkcionalna zemljišča.