Spričo povedanega, zapisanega v omenjenem dokumentu in aktualnosti zlasti problematike dialoga s Hrvaško, menim, da je nedopustno in posebej krivično za ljudi ob meji, da še danes, dve leti po njegovem podpisu, državni zbor, tudi zaradi sprenevedanja vlade in koalicije, ni ratificiral sporazuma o obmejnem prometu in sodelovanju, tako kot preseneča in zaskrbljuje, da po skoraj osmih letih od osamosvojitve v pogajanjih o razreševanju vprašanj krške nuklearke, hrvaških varčevalcev Ljubljanske banke, slovenskega premoženja na Hrvaškem, označitve meje na kopnem in določitve meje na morju, še vedno ni odločilnih premikov. Nerazumljivo je zlasti za državo, ki stremi po Evropski uniji in ki bi se naj zgledovala po njenih vrednotah, načelih in standardih, da se v pomembnem delu njene politike, tudi vladne, spodbuja neevropska ter za zdravje sosedskih odnosov škodljiva politika ozemeljskih teženj in pri ljudeh ustvarjajo s tem v zvezi neuresničljiva
pričakovanja. Tako početje je nevarno in neodgovorno, obenem pa diskvalificira Slovenijo kot eno izmed vidnejših kandidatk za članstvo v Evropski uniji.