Izhajam namreč s stališča, da če se nekdo nekoč zaradi svojih nazorov in spoznanj prostovoljno odloči in čuti, da mora storiti nekaj dobrega, veličastnega, zgodovinskega za svojo domovino, za svoje ljudstvo in potem seveda izvede komunistično revolucijo, potem, ko ta najvišji ideal, ta cilj doseže, zdrav, čil, brez praske tako rekoč, potem za ta svoj ideal zahteva plačilo. Ironija pa je v tem, da tega plačila ne zahteva od poraženca, na katerega se izgovarja, to je na fašizem, ampak zahteva to od svojih državljanov, od svojih otrok, od svojih sosedov, od svojih prijateljev. Tak revolucionar kot najvišje moralno in etično izoblikovana osebnost po njegovem prepričanju in po pripovedovanju pisma, po moji oceni pa ni in ne more biti za zgled državljanom, ki plačujejo take ideale.