Če govorim o tem zakonu, v dveh, najkasneje v štirih letih vedno v - da tako rečem - v škodo, v zmanjševanje pravic upokojenske generacije. Za to reformo nima smisla, da danes govorimo ali se prerekamo, kdo bo prispeval k temu zakonu, ki bo prizadel tako sedanjo generacijo upokojencev kot tiste, ki so že zaposleni ali še zaposleni in tiste, ki se bodo tudi v bodoče zaposlili. To bi bilo brezplodno, brezpredmetno in ne bi vodilo h kreativnosti, ne bi vodilo k napredku in k služnosti, kajti ta zakon bi se naj sprejemal s čim višjim konsenzom, da bi se vsaka generacija in vsi zavedali, da za to reformo moramo nekaj žrtvovati.