Eden tipičnih primerov je veriga Savskih elektrarn v mojem koncu, o katerih govorimo že 20 let, ki je umeščena v državni prostorski plan, vendar samo kot obvezno izhodišče, je pa ta trenutek ena najbolj spornih točk tega, koliko bo ta projekt stal in kakšna naj bi bila cena električne energije, ob 20-letni koncesiji, 30-letni in podobno.
Skratka, ta pristop pri planiranju se mi zdi, da je eden od tistih, ki bi ga kazalo, morda tudi s kakim sklepom, ob koncu te proračunske razprave sprejeti zaradi tega, ker bo tudi proračunsko programiranje in sprejem proračunov v prihodnje veliko lažji, če ga bomo imeli tudi na tak način državno razrešenega. Veliko manj problemov bo in veliko bolj vnaprej bomo vedeli, kaj v posameznih letih lahko pričakujemo.