Celostno pa se ta pot odlično vključuje v naravno okolje, ki ga je zreli barok znal spretno izkoristiti in povezati kompleks samostana in grajske pristave. Oba objekta, samostansko poslopje in poslopje dvorca, kot tudi pot na Kalvarijo z ohranjenimi skulpturami so kljub stoletnim spremembam stari grad Zigfrida Merenberškega na hribu nad kompleksom je le ruševina. Danes je najbolj izpostavljeno mogočno samostansko poslopje, ki je pričevalec posebnega dela slovenske zgodovine, saj so bili pri nas ženski dominikanski samostani le še v Studenicah pri Poljčanah, v Veselovem in, nobeden pa ni dosegel tako vsestransko kulturno-zgodovinske dejavnosti kot Merenberški samostan.