Nisem se hotel oglasiti k replikam, čeprav bo moja razprava kratka, ker se mi zdi, da so na nek način ljudje, ki so premislili stvar, vložili dosti truda in častni ljudje vložili zakon, in vam to rečem vnaprej, če bom do njega negativno razpoložen, ne bi rad ironiziral tega. Predvsem moram povedati, da se mi zdi, da je naslov zakona netočen, ne gre za predlog zakona o javnem mediju, o Radioteleviziji Slovenije, ampak gre za predlog zakona o javnem mediju Radioteleviziji Slovenije in o prenosih iz državnega zbora, kajti to se mi zdi bistveni nastavek, bistvena novost in okoli tega, se mi zdi, teče tudi največ debate. Meni se to zdi, da na nek način povem vendarle dve stvari o teh javnih prenosih, kakršnokoli stališče ima kdo o njih, jaz vsekakor se ne bojim, da bi me videli, da včasih dremam, niti se ne bojim za svoje besede, da ne bi rad, da bi jih kdo slišal ali da ne bi bili obveščeni, torej nimam teh strahov, ampak se mi zdi, da je pač to stvar, o
kateri je potrebno najti konsenz.