Ko je Slovenija uspešno razvijala proevropsko politiko, se je jugovzhodneje od nje na tragičen način nadaljevalo razreševanje številnih nakopičenih nacionalnih in mednacionalnih vprašanj, ki jih ni rešila ne prva, ne druga Jugoslavija. Šele s posredovanjem mednarodne politike z intervencijo v Bosni in Hercegovini ter v sedanji Jugoslaviji je prišlo do novega stanja, ki je deloma umirilo konflikte in vzpostavilo podlago za normalizacijo, stabilizacijo, demokratizacijo in, upajmo, tudi dolgoročno evropeizacijo tega nemirnega dela Evrope. Na pobudo Evropske zveze je prišlo do odločitve o Paktu stabilnosti za jugovzhodno Evropo, ki naj bi podprl mir, stabilnost in gospodarski razvoj v "regiji" (regijo imam seveda zapisano v narekovajih), omogočil pa tudi državam iz "regije", da se vključijo v evroatlantske strukture.