To je približno ena četrtina vsega prejšnjega družbenega premoženja, ki ga je država po njenih lastnih navedbah vlade, prenesla ali pa sprejela v upravljanje. To premoženje približno 10 milijard mark je približno enako vsemu premoženju, ki se je lastninilo po zakonu o lastninjenju; seveda s to razliko, da naj bi bili v lastninjenje zajeti vsi državljanke in državljani, denacionalizacija pa se sicer formalno izvaja v korist nekaj desettisoč upravičencev, dejansko pa v korist nekaj sto res velikih denacionalizacijskih upravičencev, ki predstavljal tudi glavno breme za državo, vse ostalo so stvari o katerih materialno ne bi bilo sploh vredno govoriti in bi jih lahko že zdavnaj realizirali, če bi to hoteli.