V vsakem primeru pa tudi težavnost normiranja tega področja. Skratka, da to ni enostavno, da se tudi dovolj precizno stvari napišejo in ne zmanjšuje iniciativnosti in stimuliranja; da so zato v mnogih državah, glede na pogoste izkušnje in prakso, ne tako redka stalna dopolnjevanja teh predpisov in da je treba sproti spremljati in videti, kaj so najboljše rešitve. In nazadnje, da si države, ki s tem imajo že nekaj izkušenj, ne delajo prevelikih iluzij, da je mogoče naenkrat s sprejemom predpisa, z inšpekcijo, z nekaj pregledi problem zajeziti in da ga ni več.