Že sam naslov zakona pove, da je pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje, toda za kaznivo dejanje, ki ga storijo drugi. Se pravi, da pravna oseba, da akcesorni, aktivni subjekt kaznivega dejanja, ni kazensko odgovorna, ampak je le soodgovorna za kaznivo dejanje, ki ga je storil drugi, in sicer, da je v sekundarnem razmerju do primarnega storilca kaznivega dejanja.
V kakšnih primerih odgovarja pravna oseba za kazniva dejanja, ki so jih storili njeni ljudje, je razvidno iz 4. člena, ko so taksativno našteti štirje pogoji: da je bilo kaznivo dejanje vselej posledica delovanja, protipravnega delovanja njenih vodstvenih ali nadzorstvenih organov; da je pravna oseba razpolagala s premoženjsko koristjo, pridobljeno z protipravnim ravnanjem njenih vodstvenih ali nadzornih organov; da so ti organi, ki sem jih ravnokar omenil, bistveno vplivali na storitev kaznivega dejanja in nenazadnje, kot četrti pogoj, da so nadzorni oziroma vodstveni organi
pravne osebe opustili dolžno nadzorstvo nad delovanjem pravne osebe, kar je vse to privedlo v storitev kaznivega dejanja.