Splošno bi le povzela v ugotovitvi, da večina držav prenaša seje le izjemoma - štirikrat do sedemkrat na leto; da jih večina povzema in da malokatera država uveljavlja prakso neposrednih celostnih prenosov. Velja pa tudi omeniti rešitev, ki jo poznajo v Veliki Britaniji, kjer so vsi neposredni prenosi dela iz spodnjega doma dostopni na posebnem kanalu plačljive televizije.
Skratka menimo, da je na ta način prenašanja parlamentarnih zasedanj že urejen s sedanjim zakonom, že zagotavlja dovolj možnosti, kar pa ne pomeni, da jih ne bi mogli še izboljšati.