Če govorimo, kot sem v nekem članku pred dnevi prebral, na eni strani bi naj skrajševanje delovnega časa dalo več novih delovnih mest, na drugi strani pa je čisto jasno, da iz tega izhaja, da bodo ljudje, če bodo manj časa delali, pa četudi zelo intenzivno, tudi dalj časa uživali ali dalj časa z ozirom na napredek medicine tudi živeli; in tu se srečujemo s tem, kar jaz očitam sestavljalcem, ne samo bele knjige, ampak tudi predlagateljem, da niso imeli v vidu vsega tega, kakšne bodo posledice, ampak so izhajali iz trenutnega stanja in risali diagrame in grafe na osnovi tega stanja, ne da bi se poglobili v to, kako bi pa določene stvari spremenili, da bi bile v vsesplošno korist.
Ne želim biti predolg, zato bom zaključil, kajti oglašali se bomo še zelo temeljito pri vsakem stališču, ki ga zastopamo. Zaključujem s tem, da današnja generacija upokojencev in tisti, ki bodo v naslednjih petih, desetih, petnajstih letih prišli v te vrste, ne morejo
biti tako prizadeti, kot je že sedanja generacija, ki to reformo plačuje že od leta 1992.