Dosedanja praksa je namreč pokazala, da v Sloveniji nimamo nobenega večjega vodozbirnega območja na ozemlju več občin, ki bi bilo ustrezno zaščiteno s posameznimi občinskimi predpisi, kaj šele, da bi bili ti med seboj tudi vsebinsko usklajeni. Eno takšnih območij so tudi razgibane planote zahodne Slovenije med Sočo, Idrijco, Ljubljanico in Vipavo, ki imajo podobne geološke, geomorfološke in klimatske danosti, in iz njih izhajajoče nacionalno gospodarske in ekološke razmere. Od tega vodozbirnega območja je odvisna kvalitetna oskrba prebivalcev s pitno vodo v občinah Ajdovščina, Idrija, Kanal, Nova Gorica in Vipava, kot potencialne onesnažavalce pa tangira še občini Logatec in Postojna, s svojimi vplivi pa sega ta problematika tudi v sosednjo Italijo. Zakrasela višavja in podolja Trnovskega gozda, Bajnščic, Hrušice in Nanosa v obsegu skoraj okoli 700 kvadratnih kilometrov kraškega sveta v višinah od 600 do 1500 metrov združujemo pod skupnim imenom visoki
Kras.